Priznam, ko sem se sama pred letom in pol srečala s sumom na diagnozo CRF pri svojem mačku, sem se počitila precej nemočno in izgubljeno, veterinarska pomoč pa.... nima smisla izgubljati besed. Ko se je prvi šok polegel, sem se odločila, da v tako kratkem času nikakor ne morem izgubiti kar oba svoja mačka, zato sem se pospešeno začela učiti, poizvedovati, iskati...

Morda bi kdo rekel, da je za mano (preveč) naporno leto, da je bilo vse početje nesmiselno, nekateri so mi celo očitali, da mačka mučim.... toda še vedno sem prepričana, da se je splačalo, in da mučila prav gotovo (razen morda sebe) nisem nikogar. Kronična odpoved ledvic je vsekakor neozdravljiva in dokončna bolezen, da pa se z njo upravljati in mački lahko živijo povsem običajno, zadovoljno in kvalitetno življenje še dolgo... od nekaj mesecev, pa celo do nekaj let. Upanja nikakor ne velja izgubiti, pa čeprav v tistem trenutku kaže slabo.

Če vam veterinar predlaga evtanazijo, si vzemite nekaj trenutkov, potem pa skupaj z mačkom poiščite tistega, ki bo sodeloval z vami pri "upravljanju" z njegovo boleznijo. In če po nekaj tednih primerne oskrbe ne bo spremembe na boljše, je za evtanazijo še vedno čas... Kronična odpoved ledvic (razen morda v primerih, kadar so ledvice polne cist) namreč ne boli in maček ne trpi. Se pa slabo počuti zaradi spremljajočih dejavnikov, ki so posledica nedelovanja ledvic, in ki se jih da zdraviti: dehidracija, slabokrvnost, želodčna kislina, zaprtje.

Nisem veterinarka, sem pa se sama o poteku bolezni in ukrepih naučila veliko več, kot so mi bili pripravljeni povedat lokalni veterinarji. Zato sem poiskala druge, pa čeprav 100 km in več daleč stran. Če bodo moje izkušnje komu omilile šok in podaljšale skupno življenje z mačkom, bom zelo vesela in se je učenje splačalo še bolj :D