Danes poznamo več kot 400 različnih pasem psov, kategorizirajo pa jih različni pasemski klubi, ki beležijo poreklo pripadnikov posamezne pasme. Pasme se med seboj sicer razlikujejo tudi genetsko. Ločimo jih lahko v dve osnovni skupini: starodavne pasme in moderne Evropske z genetskimi variacijami, ki pa se delijo ma mastife, collije in belgijske ovčarje.
Med starodavne pasme, ki so poznane že več tisoč let, uvrščamo pasme: Shar-pei, Shiba-inu, Chow Chow, Akita, Basenji, Saluki, Afganistanski hrt, Sibirski husky in Aljaški malamut. (Stafford, 2006)

V evropi sta za razvoj pasem posebej pomembni dve obdobji: srednji vek in 19. stoletje. V srednjem veku je bil lov priljubljen šport takratne aristokracije, zato so bile ustvarjene različne pasme za različne vrste lova oziroma plena. Tako so ustvarili pse, ki so bili še posebej uspešni pri lovu na npr. jelene, volkove, zajce ali kasneje lisice…
Ustvarjanje novih pasem je postalo posebno priljubljeno opravilo v 19. stoletju in tako so nastale pasme z dokumentiranim poreklom, rodovnikom. Rodovnik se je torej pojavil nekaj tisoč let za prvimi pasmami psov. Prva pasja razstava je potekala v Angliji l. 1859 (Newcastle). KC (Kennel Club) v Angliji je bil ustanovljen l. 1873, ameriški (AKC) pa še nekoliko kasnje, l. 1884. Takrat so bile identificirane različne pasme psov, njihove psihofizične lastnosti pa popisane, čemur lahko rečemo začetek javnih rodovnih knjig. Poreklo svojih psov so sicer nekatere aristokratske družine dokumentirale tudi prej, vendar pa je postalo javne šele v 19. stoletju.
Čeprav je sam izvor mnogih pasem neznan, pa morajo biti izpolnjeni štirje pogoji, da bi lahko genestko razvili novo pasmo:
osnovna vrsta, osamitev, parjenje med sorodnimi živalmi (inbreeding) in selekcija. Pripadnike osnovne vrste, ki si je običajno sorodna po prednikih, tipu in funkciji genetsko ločijo od ostalih psov in jih parijo med seboj. Osnovno vrsto sestavlja manjša skupina psov, ki jih je potrebno pariti med seboj, da bi se zagotovilo ponavljanje določenih psihofizičnih lastnosti. Šele nadaljnje selektivno parjenje omogoči nastanek genetskih lastnosti. Parjenje psov s poreklom je v domeni pasemskih klubov, ki beležijo poreklo vsakega registriranega psa.

Nadaljevanje prihodnjič