Čeprav se vedno več ljudi zaveda odgovornosti do svojih družnih živali, bi o kašni splošni visoki stopnji odgovornosti do živali na sploh težko govorili. Tudi do psov ne, pa čeprav nas k temu sili zakonska obveza. Zavetišča (kolikor jih v Sloveniji pač imamo) so polna, psi, ki pridejo tja, pa so pogosto v slabi psihofizični kondiciji. Prelahko pozabljamo na odgovornosti, ki jo imamo kot vrsta, do vseh ostalih vrst živih bitij. Poleg individualne odgovornosti, ki jo imamo do svojih lastnih psov (ali drugih družnih živali) bi se morali zavedati tudi širše (obče človeške, kolektivne) odgovornosti.

V odnosu skrbnik-pes mora pes običajno služiti človeku, pa naj si bo kot čuvaj, nadomestilo za otroka, kot družabnik, prijatelj, delavni ali službeni pes, pa še kaj bi se našlo. V zameno za vse našteto mu nudimo skrb za njegove potrebe.
Načela živalovarstvenih organizacij so mi blizu, živali vidim kot enakopravne prebivalce zemlje, skrajnosti pa so mi kljub vsemu tuje. S trditvijo Ingrid Newkirk (predsednice PETA organizacije), pa se nikakor ne morem v celoti strinjat. Po njenem prepričanju so družne živali posledica nadvlade človeške rase, zato bi jim morali vrniti njihov "divji status". Tako (po njeno) v idelanem svetu vzreja družnih živali ne bi bila več dovoljena, kar bi rešilo problem prevelikega števila predvsem psov in mačk. Po njenem mnenju je trenutno stanje posledica več stoletnega načrtnega parjenja živali, ki jih je človek želel udomačiti, in ki bi mu bilo potrebno narediti konec. Tako bi ostali le še divji sorodniki psov in mačk, ki bi jih občudovali z razdalje.
S takim pristopom se seveda ne morem v celoti strinjati, se pa lahko v delu, ki pravi, da nobene živali ne bi smeli obravnavati kot lastnino! Lastnina namreč nima pravic.
Skrajno prepričanje zagovornikov pravic živali temelji na predpostavki, da je razmerje človek-družna žival predvsem enostranska posledica volje človeka, ki se je nekoč odločil divje živali odnesti iz njihovega naravnega okolja v svoje in jih spremenil v sužnje. Sama delim mnenje s tistimi, ki menijo, da je bila udomačitev živali kljub vsemu dvosmeren proces. Predvsem je dvosmeren proces nastanek vezi med človekom in psom, kjer sta bila tako pes kot človek enakopravna partnerja pri procesu udomačitve. To potrjujejo tudi smernice v sodobni vzgoji in šolanju psov, kjer je vedno večji povdarek na ustvarjanju in utrjevanju vezi med skrbnikom in psom, represivne metode (korenček/palica), ki vez človek-pes pravzaprav uničujejo, pa se vedno bolj opušča. Dobri rezultati so odvisni predvsem od kvalitete ustvarjene vezi.
S svojimi 4mi družnimi živalmi sem prav gotovo ustvarila vezi. Sicer za njih veljajo določena pravila, težko pa bi rekla, da so v suženjskem odnosu do mene. Nenazadnje pravila veljajo tudi zame, pa nisem v suženjskem odnosu do nikogar.

Kakorkoli že, dejstvo je, da smo v svoj dom skupaj s psom (ali mačko, ali katerokoli drugo bitje) sprejeli tudi odgovornost in skrb zanj, ki je precej podobna skrbi in odgovornosti do otroka. Dejstvo, da z drugim čutečim bitjem ustvarimo vez, neizpodbitno vodi v odgovornost, da poskrbimo za potrebe tega bitja. To je naša individualna odgovornost.

Še v začetku 20. stoletja so se psi prosto sprehajali po okolici. Z razvojem in urbanizacijo je to postajalo vse bolj neprijetno in nemogoče. Nekako se je nekje začelo večati tudi število tistih, ki so jih lutajoči psi motili, kar je vodilo v sprejemanje zakonov, ki so predpisovali povodvce. Družba je omejila prostor psom, ki ga potrebujejo za svoj nemoten psihofizični razvoj. Zato imamo mi, kot družba, ki spreminja okolje, ODGOVORNOST in DOLŽNOST, da nadomestimo psom izgubljeno, poskrbimo za njihovo dobro počutje in jim damo možnost, da se novim razmeram prilagodijo. Tako kot smo jim mi, kot družba, z zakonom omejili prostor, bi morali z zakonom (in njegovim upoštevanjem ter izvajanjem) preprečiti zlorabe posameznih psov in investirati v primerno opremljena zavetišča za zapuščene živali s primernim osebjem. Družba bi morala poskrbeti v okviru svojih izobraževalnih programov za primerno vzgojo in osveščenost o moralni in etični odgovornosti za VSA živa bitja v naši okolici in preprečevati potrošniško politiko pri odločitvi za psa (ali katerokoli drugo žival). Obstoj pasjih farm, preprodajalcev in nekontrolirano razmnoževanje namreč omogoča potrošnik, ki želi kupiti psa določene pasme po najnižji ceni. Večina posvojiteljev si želi prijetnega družinskega ljubljenčka, zato bi jih morali bolj spodbujati k posvojitvam iz zavetiš kot pa k nakupu psa.

Posvojitev psa mora biti premišljena, odgovorna odločitev, da bomo ustvarili novo zvezo s posameznim psom, njena posledica pa bo dolgotrajna skrb za njegovo dobrobit in vzajemno zaupanje. Dolžnost skrbnika (posvojitelja) je, da zagotavlja primerno oskrbo tudi za psa, ki ni izpolnil skrbnikovih pričakovanj (npr. za tistega, ki ni prvak v agilityju....). "Zapustiti" psa je moralno dopustno le v izjemnih primerih, pa tudi takrat bi mu moral biti skrbnik dolžan poiskati nov primeren dom.
Zavedati se moramo, da so psi krdelne živali, ki za zdrav razvoj in dobro počutje potrebujejo svoje krdelo. Odgovorni smo torej, da posvojenemu psu nadomestimo krdelo, iz katerega smo ga vzeli. Neodgovorno je posvojiti psa in mu ne omogočiti vsakodnevne interakcije u ostalimi člani krdela. Psi ne bi smeli večine dneva preživeti sami, pedvsem ne tisti med njimi, ki imajo veliko željo po delo. Takemu psu povzročamo škodo ne glede na to kako dobro (in drago) hrano mu kupujemo. Prav tako povzročamo škodo psu, ki ga priklenemo na verigo, pa čeprav je daljša od treh metrov, pa tudi tistemu, ki je večino časa preživlja sam v pesjaku, pa če je še tako luksuzno opremljen.
Dolžni smo torej primerno poskrbeti za vse fizične in psihične potrebe psa, ki smo ga posvojili.

Ker pa smo ljudje kot vrsta psa (Canis familiaris) udomačili, smo sprejeli tudi odgovornost za pse kot vrsto, zato smo dolžni primerno poskrbeti tudi za odvečne ali tiste, ki so odvzeti iz neprimernih razmer in nameščeni v zavetišča. Psi nam zaupajo in njihovega zaupanja ne bi smeli nikoli zlorabit!